Kadar ne plešem, migljajo le besede.

Tiha lakomnost spogledovanja

Jutri bo še en dolg dan. Lakota in vzburjenje bosta spet eno in isto, kot zrcalna slika dveh, ki se zazreta drug drugemu v pulzirajoče dno in pozabita na čas.

Šla sva se igro, igralec in jaz, skopali so nama jarek preko dneva, ne blaten, a dovolj dolg in bili smo tam, vsi mi in vsa on in jaz, ki sva za nekaj ur postala požiralca pogledov. Napenjala sva jih kot lok, pa ne za puščico, ampak katarzo. Kadar čas odloči, da te bo zasul z neznanim, da ne veš, pri kom in čem bi se ustavil, koga bi pridržal za trenutek v pesti, v zraku ali razkoraku, je najbolje, da si ti sam tisti, ki ustavlja druge.

Silence is sexy, so povedali Einstürzende Neubauten, jaz pa kot da nikoli ne bom povedala ničesar. Nikoli ne bom dosegla besed, s katerimi bi lahko objela vse svoje svetove.

Ničesar nočem vedeti. Ostani točno tam, kjer si, in glej me natanko tako, kot me zdaj, dragi igralec. Nekaj bruhajočega je v tvojem miru in nekaj hladno pomirjajočega v modrih izdolbinah znotraj lic. S tvojo tišino berem skrivne slovarje. Nihče naju ne sliši, ko lezeva noter v tisti krog; ko se dotakneva brezglasja. Pogledi gredo v barvo ognja, v drget do popka. In v obeh so vedno ure, ure do končnosti. Tiktakajo skozi želodec kakor basi, ki ti pod koncertnim odrom priletijo direktno v telo.

Hočem, nočem. Požrem preveč tišine, da bi jo sploh lahko delila, in vendar moram nekam z njo. Pa ne vem, če bi igrala. Le vrgla bi ti jo v oči, tako kot danes, da bi me s svojim (s)pogledom sprehodil po moji silhueti. Ko bom spet rekla glej me natanko tako, kot me zdaj, ne boš igral niti ti, igralec.

Hypermemory

Torek je pariško moder; ne vem zakaj, ampak že od zgodnjega otroštva so dnevi v tednu pri meni obarvani in torek je moder. Da se tej barvi reče pariško modra, sem izvedela šele kasneje.

V prvem letniku srednje šole sem bila zaljubljena v fanta, ki je bil tisti čas obarvan v odtenke zapoznele hipijade in si je rad vsake toliko časa, kadar ni imel najbolj napornih treningov - in tudi jaz sem bila, kolikor je bilo to sicer izredno daleč od rock’n'rolla, takrat še precej zagrizena športnica - zvil kakšen joint. Med kasetami, ki jih je prinašal s sabo, so bili včasih 13th Floor Elevators, včasih Janis Joplin, včasih Rolling Stones. Samo takrat, kadar sem zaslišala njihovo Ruby Tuesday, si je torek sposodil nekoliko živahnejši odtenek. In me ni prav nič motilo. To, da je bil komad domnevno napisan v sobi enega motelov v Mestu Angelov in je bil po vsej verjetnosti namenjen eni od Richardsovih groupies, domnevno pa lahko celo enemu od njegovih tedanjih deklet, sem prav tako izvedela šele kasneje.

Takrat sem, kot je to za 15-letno dekle običajno, seveda mislila, da je moja ljubezen do tega fanta nekaj nepredstavljivo končnega in da bo večno največja. Mislim, da sem bila prepričana tudi v to, da se moja vzporedna ljubezen do starega rocka prav tako ne bo nikoli ohladila. Danes, ko sem dobrih deset let starejša, se mi to zdi prav ljubko, čeprav seveda prva ljubav vedno ohrani posebno mesto. Komadi iz tistega časa imajo še vedno prizvok nostalgije, ki me zaziblje do dolgih sprehodov po Poljanah in Taboru, kjer se mi je vsakokrat v poznem marcu in zgodnjem aprilu zazdelo, da sem bila tam že nekoč v nekem prejšnjem življenju. Ko sem si takrat izposodila v branje Junga, sem bila sveto prepričana v to, da nekje obstaja določen cvetlični arhetip, okiten z znakom za peace, in da je to, kar vidim v tistih žarkih, bržkone prav ta cvetličnost, ki je v preteklosti že začutila moje stopinje.

Od tedaj do danes se je izza obeh membran pretočilo že toliko melodij, da bi jih bilo nesmiselno že samo poskusiti vse prešteti. Spomin na ljubezen vseh časov se je prav tako rahlo predrugačil, ker je tista velika ljubezen pač postala neka druga velika, potem druga velika in potem še ena malo večja. In potem tista zares gromozanska. Turbulentna, kot se za največjo pač spodobi. Zaradi nje me ne zvije nujno ob torkih, tole danes je zgolj naključje, in ne nujno okoli enakonočja, ampak takrat, ko se k mojim stremencem in nakovalcem priplazijo druge, v principu prav tako kot torek povsem navadne besede. Ki pa vendarle še niso čisto navadne, vsaj znotraj zasebne asociativnostne mitologije, katero je ustvaril čas, ki jih je izgovarjal, ne.

Kadar se ob vsem tem oglasi še Björk, ki predobro zatuli, zarjovi ali zašepeta, takrat gre vame namesto cvetličnosti drobec žgočega hrepenenja. Kakor mikroskopsko majhen košček stekla se skrije med moje kožne celice, ravno toliko, da lahko zbode. Takrat pojeva, jaz in Björk. Samo še mikrofon bi rabila pred sabo, tisti gumb nad vrhom stojala in črtico, ki kaže od 0 do 10 decibelov, pa tisti napihnjeni cmok, napetost v želodcu, kot takrat, ko prvikrat snemajo tvoj vokal in imaš ves čas občutek, da bi lahko začetek še za kakšno minuto prestavil, se še enkrat odkrhnil, vdihnil, izdihnil, zamižal in spet vdihnil.

Človekov glas je najbrž najmočnejši takrat, ko nekaj pogreša. Takrat morda tudi skozi molčanje vseh zdresiranih besed nekako prideš z njim na čisto. Rolling Stonesov še nisem šla poslušat, pa so mi že nekajkrat naredili manj kot dvesto kilometrov kratko uslugo. Na Björk sem letos 28. julija že drugič skoraj odšla. Že drugič skoraj, medtem ko je torek še vedno, danes ne rubinasto, ampak prav hiperbaladno moder. Vedno sem si predstavljala, da bom na njenem koncertu s točno določeno osebo.

Uganka o romanopiscu in romanu

Besede so oprezna približevanja. Včasih zavijejo v vzburljivo enosmerno ulico naravnost k skrivnostim in spotoma postanejo namišljanja; ugibanja. Oslinjen kazalec fantazmagorije. Lep za rodove in slep za robove. S-lepljiv.

Nekdo piše roman. Mogoče ne več istega; lahko, da je začel z novim. Ne vemo kaj dosti ne o piscu ne o vsebini knjige, zato ga lahko imenujemo kar za nosilca dvojne uganke.

Romanopisec ima nekje - ne spomnim se, kje natanko - brazgotino. Rane najpogosteje zašijejo s cvirnom iz svile.

V njegovih besedah ni objestnosti in ni odvečnosti. Tako preprosto slečene so. Navdušenje nad pisci, ki natanko vedo, koliko besed je v danem trenutku potrebnih, je približno isto kot nad tistimi vozniki, ki bi lahko tudi miže s popolnim občutkom za cesto zapeljali v vsak ovinek. Skrivnost je deloma v rokah moškega s primerno kilometrino.

Romanopisec včasih nosi na obrazu tak pogled, da se ti zdi, da ga zlepa ne moreš spraviti s kože. Le njegove kretnje so včasih preveč premišljene. Impulze najbrž zlaga v spalnico in dnevno sobo. In v ljudi, ki ga kakor motor, ki grize v globino, peljejo v nove zgodbe.

Imajo te zgodbe balkon? Mogoče res.

Balkon s svilenimi zavesami.

Težje in temnejše kot je tipanje, daljše je in bolj vzburljivo. Zenična razdalja vsrka vase v hipu razpršene črke in ovije tiste prve misli. Prve so vse preredko zadnje. Element presenečenja je najbrž najboljši dokaz za to, kar si v resnici. Tisto, kar si v resnici, pa je najbrž najboljša tolažba za tisto, kar nisi. Če je to dvoje v resnici isto in kaj sploh je resnica …

Besede so oprezna oddaljevanja.

Le kakšne so lahko zgodbe z balkonom?

Tik pred nečim slastnim

Nekakšna začasna popolnost se je vrinila v moje stanovanje. Ne, ne adaptiram si balkona niti mi ne montirajo novih kuhinjskih elementov, ne pospravljam tako kompulzivno, kot to počnejo ženske v reklamah za čistila, niti ne odganjam svojih obiskov, čeprav je moja glava včasih res malenkost prepolna in me takrat prime, da bi se odpravila nekam v divjino, na dolga prostranstva, na katerih ne srečaš enega samega človeka. Tudi zgornji sosed se še ni naveličal svojih glasnih jutranjih uvertur, ki zvenijo tako, kot bi balinal z amforami, čeprav gre v resnici le za malo masivnejše cokle. Nič od tega se ni spremenilo. Vse, kar je krivo, je to, da jutra ponovno preskakujejo k večerom, ne da bi se ona ali jaz obrnila nazaj, in se mi zato dozdeva, da se ob opoldnevih, ko me ni doma in jih ne vidim, določeni nesmisli, večina njih, brezdušno sušijo na terasi, hvataju braun boju, ker jih preprosto nimam časa zalivat in ker nesmislov za razliko od recimo rož, kadar me ni, verjetno nihče ne bi zalival namesto mene.

Kadar je priložnosti za ustvarjanje dovolj ali celo prekleto veliko, se lastniška struktura misli hitro spremeni. Na vrh se usedejo obložene in pomembne, z dovolj manevra, da se lahko poštemplja tudi flegmatičnost. Spodaj so tiste nesigurne, ki se jim vedno mudi, ki se jim tresejo roke in tako živčno kadijo poleg mene, da tako kot vsi, ki ravnajo podobno, odvzamejo ves čar še moji cigareti.

Kar je najlepše, je to, da v takih gužvah, ki ti pašejo, ker se v njih pripravlja nekaj takega, kar te spominja na nevihto, v kateri si strela in grom osebno (mimogrede, Russell Means je pred meseci v intervjuju za Radio Študent dejal, da bo nekoč kot strela udaril v Belo hišo), pozabiš na vsa tista nepotrebna pogojevanja. Samo obstaneš znotraj tiste naraščujoče stopnje nereda, v kateri si prigovarjaš, da naj le vre!, ker se ti zdi, da je tvoja kuhinjska specialiteta vredna svojega časa, predvsem pa, da bo resnično slastna, kot so recimo testenine v omaki iz kozic in paradižnika, posute s svežo rukolo, ali inčuni, obloženi z žajbljem. Nekje med vilicami in noži, preden zgrabiš zanje, se skrivajo kot kratki, a nepozabni prividi natresene tišine, ki pravzaprav pridejo zato, da te pobožajo, da preverijo, prisluhnejo tvojemu receptu in ti potem polnih ust pokimajo.

Kot tiste minute, ko sediš in čakaš, da jed prinesejo na mizo, je sladka vsaka drobna slutnja, ki je najteže opisljiva tik preden izveš, kakšnega okusa je in kako izgleda tisti kraj, h kateremu si namenjen.

Zlatooranžne luskine usode

Na mojem službenem prenosniku domuje Riba Vanda, znana tudi pod imenom Wanda the Fish. Meni povsem neznanemu administratorju - omenjena služba je namreč precej prehodne, da ne rečem obrobne znotrajpoletne narave, zato verjetno marsikoga iz in izza pisarne ne bom spoznala dalj kot le do črk na ekranu, s čimer v tem primeru tudi ni prav nič narobe - sem res hvaležna. Inštalacija se je izkazala za simpatično popestritev dopoldneva znotraj v strogem centru ležečih, od hrupnega prometa in v neposredno bližino postavljenih delovnih strojev občasno rahlo vibrirajočih štirih sten, katerih razpoke kljub temu, da jim ne bi nikoli izročila delovne knjižice, poznam že na pamet. Pisarna je, da ne bo pomote, izredno lepa, dovolj svetla in dovolj hladna. A še vseeno samo začasna.

Če bi se človek na omenjeno plavutasto gospodično z očarljivo privihanimi trepalnicami preveč navlekel, bi to najbrž pomenilo troje: 1. da je služba prehodna iz upravičenih razlogov, 2. da so zavoljo virtualnosti ustavili proizvodnjo s sporočilci opremljenih čokolatinov Baci ali pa 3. da smo z ribico vred že zaplavali naravnost v Luckmannovo poglavje o nevidni religiji.

Kakor koli, povedala mi je naslednje, citiram:

1. Don’t go surfing in South Dakota for a while.

2. A few hours of grace before the madness begins again.

3. What happened last night can happen again.

4. Everything will be just tickety-boo today.

Wanda je, kot se ji malo vidi, zabavna tudi na račun mestoma škripajoče slovnice, vsake toliko pa celo vsebine, nekdo na launchpad pika net na primer poroča o napačnem citiranju Shakespeara.

No, dokaj resno sem vzela le tretjo točko. Deloma se namreč nanaša na včerajšnji čudovit polnočni sprehod, med katerim se je Luna ujela med eno in drugo ulico, zgledalo je, kot da visi v desno in bo vsak čas štrbunknila na tiste vrstne hiše, do katerih mi je segal pogled. Nanaša se tudi na povabilo, ki se mu nikoli ne morem upreti, ker vem, da bom že spet sedela v enem svojih najljubših kotičkov, pod nekim senčnikom, ki ga lastnik lokala ob mraku počasi dvigne, da se razpre nebo, v nekih ravno prav udobnih stolih, na katerih lahko po želji svoje noge dvignem na sedalo in se po tem, ko trčijo kozarci in se zasvetijo vsaj štiri oči, ravno prav zvita z uleknjeno glavo zazrem navzgor. Toliko spominov je za tistimi omizji; samo skozi spomin stvari dobijo smisel in vse postane najbolj pravšnje vedno za nazaj, medtem ko plavaš dalje. Niti približno sicer ne tako hitro kot sveže-srebrna olimpijka Sara, pa vendar. Zdi se mi, da se zgodi nekakšno krajše lebdenje, ko na gladini najdeš svoje stare misli in skozi izrekanja o njih še stare misli vseh tistih, ki so včasih plavali vštric s tabo. Eni z Wando ali dvema na hrbtu, lahko celo v žepu, drugi pač čisto brez.

Blagor ptičem

Tokratni sobotno-nedeljski vonj po sončnih žarkih, svežih krofih iz Žminja in borovi smoli iz nekega parka ob morju je domov grede skoraj odgnal nek nepredvidljivi voznik avtobusa, ki je nenadoma zavil na prehitevalni pas, po njem nato vozil nič več kot samo 1km/h hitreje in potem na srečo ugotovil, da je bolje, če se nam lepo umakne. Na cesti me je včasih strah do cmoka v grlu; trkanje na les in … blagor ptičem.

Med vrsticami

V naročju mi leži magnet, ki povezuje roke z usti. Z balkona skozi odprta okna pripuhti dvozvezdna noč. Ko zamižim, samo še pade name. Gola in prepotena.

Toliko tega je, kar naj bi bilo tam med vrsticami. Ampak kako naj bo? Niti vrstice še nimam. Verjetno se rade držijo bolj zase. Ali pa so prilepljene na tistega pišočega, ki se tudi rad drži bolj zase. Rado se mu, včasih kakor za okras, naguba čelo. Rad me zbega, neznanec. Gol in prepoten stoji med mojimi vrsticami.

Podaljševalec avgusta

V Zvezi Kebab so Ibojevega frenda doletele sanje o pojočih supergah, ki bi mu pomagale izpolniti davčno napoved, jaz pa v tem trenutku sanjarim o pojočem podaljševalcu avgusta, ki bi, s komarji vred - če bi bili omenjeni vsaj pol tako simpatični kot tisti viseči reciklirančki na Škucovi razstavi Smenj smeti, bi jim njihove pristanke še nekako oprostila - ustavil brneče počasno, a zanesljivo vračanje med vsakodnevnosti. Mogoče jih utiša še kak vikendaški pobeg na morje, in potem, potem bo nastopil čas, ko bo časa vedno hitreje manj in manj. Najslajše vedno postane najkrajše.

Tam, kjer ni kebaba in je zato koruza, je Trnfest; drugačen kot pred petimi, šestimi leti, tako zelo poln, da se na poti do izhoda ponavadi iščemo kot otroci med vrstami hipermarketa. Večere ob že pregovorno prezgodnji uri žal razelektrijo mimoidoči policisti, ki obiskovalce usmerjajo z nelogičnimi napotki: “Pojdite tjale, kjer je že tako veliko ljudi.” Hmmm. Kot da bosta hrup in gužva dva metra stran kaj manjša. Kot da bi nanje sploh lahko pozabili, so tako vsaj venividivici, ki krožijo o njih, zares legitimni. Pa bi sredi predvolilnega burkaštva, ki se je začelo že pred meseci, zares lahko načeli tudi kakšno uniformirano. Recimo o tem, zakaj v modro (pravzaprav, če smo že spet pri filmih, temnomodroskorajčrno) oblečenih raje in bolj kot po svoje resda razumljivo renčanje na prireditvah znotraj nekega ljubljanskega naselja ne zanimajo tudi tisti predeli, kjer se na vsakih nekaj mesecev zgodi kak uspešen rop, pospremljen z nožem na vratu. Če že, bi se morda modra gospoda lahko prevažala in sprehajala naokoli predvsem zaradi varnosti in ne toliko samo zaradi takoimeovanega hrupa, ob katerem se jim za hip zazdi, da delajo resnično dobro. Včasih, ko grem mimo vrste za kebab in vidim v njej katerega od policistov, se vprašam, kako to, da jim tega, kaj od naštetega (in to je le ena primerjava) je bolj pomembno, nihče ne pove, in če jim ne, kako to, da tega ne vedo sami?

Anyway.

Prasketajoče poznopoletne noči postajajo vedno lepše: najbrž zato, ker so vedno daljše. Podaljševalec avgusta je pač sezonski delavec, ki plačuje davek na iluminacijo. Samo tako lahko vsakič znova sanja o poletnem solsticiju. Z od vedno nižjega sonca pobarvano kožo, okrašen s kakšno prasko na kolenu in z nahrbtnikom, napolnjenim s pomečkanimi oblekami, cukri iz obmorskih kavarnic, transportnimi karticami, rahlo razcefranimi in od valjanja v žepih zlizanimi vstopnicami, prazno baterijo fotoaparata - le kdo bi nosil polnilce tja, kjer naj bi se baterije napolnile kar same od sebe - in mogoče kakšnim drobnim, rumenim!, ne modrim, vprašajem tik nad glavo.

Relative Pressure

Zadnjič mi je bila predstavljena oseba z imenom Albert. Ko sem izvedela še to, da študira fiziko, sem spet pomislila, da usoda morda res obstaja.

Lebdenje na prstih

Današnji dan je spet kot narejen samo za upogibanje po taktu. Zadnjih nekaj minut mi uhajajo v ušesa Grimmski, slovenski bend, ki me je v zadnjem času poleg Kleemarja najbolj navdušil, in ki sem ga, malo po tem, ko sem prvikrat naletela nanj na spletu, v začetku julija žal zamudila na Lentu. Pa upam, da drugič.

Medtem ko na njihovo pesem Catatonia začarana poskušam sestaviti koreografijo, takole sama zase, si blazno želim, da bi bil nekje v bližini Bruce Taylor. Tisti Bruce Taylor, ki je julija, ravno tak čas je, da sem se spomnila prav na njega, pred dvema letoma na plesnem kampusu v Izoli vodil classe modern jazz-a. Plesalec in pedagog z velikima P. Vsakokrat, ko je prišel v dvorano s tistim čez cel obraz raztegnjenim nasmehom, kakršnega pač ne vidiš čisto na vsakem človeku, ki ti prekriža pot, se je usedel na tla s platnom razpolovljene dvorane Livade in si začel obuvati debele nogavice. Če se prav spomnim, kar dvoje, ene čez druge. Potem smo začeli z ogrevanjem na komad Princesse Nubienne, v izvedbi Les Nubians, in njegov nasmešek ves ta čas ni izginil prav nikamor.

Izpod dotikov klavirja odplešem do predvajalnika in v njem za intermezzo poiščem omenjene nubijske dragulje. Potem, ko se odbleščijo ven iz zvočnikov do konca, stopim nazaj. Kliknem na The Light Year Song. In spet na Catatonio. Ko naredim drugo osmico, me zvoki ukradejo. Zaporedje premikov izgublja moj spomin in telo vstopa v glasbo. Ustavim se šele čez dobre pol ure, ko se ponovno zavem okolice, ker me žeja za nekaj sekund prestavi v kuhinjo in me nato z rahlo priprtimi usti spusti nazaj v moje zasebno kraljestvo lebdenja na prstih. Današnji dan je spet kot narejen samo za upogibanje po taktu.